Vsak človek je sistem
Ko govorimo o človeku, govorimo o čutečem sistemu, ne o robotu.
O človeškem sistemu:
- s fizičnim telesom,
- z živčnim sistemom,
- z načinom odločanja,
- z energijsko kapaciteto,
- z unikatno percepcijo,
- z obrambnimi mehanizmi,
- z vzorci v odnosih,
- z reakcijami pod pritiskom,
- s preživetvenim prilagajanjem.
Ljudje poskušajo na vse možne načine spremeniti svoje vedenje. Vsako vedenje ima svoje korenine. Odgovor, ki ga iščemo, ni v spremenjenem vedenju.
Je v koreninah.
Vedenje je pogosto samo simptom.
Sistem je izvor.
Ko dalj časa živimo proti sebi, začnemo izgubljati stik.
Najprej s telesom.
Potem z občutkom, kaj je naše.
In počasi postane normalno, da sebe preslišimo,
samo da lahko funkcioniramo v okoljih, za katera verjamemo, da nas hranijo.
Kaj se resnično dogaja v odnosih
Vedno smo del sistema.
Človek ni ločen od sistema. Od rojstva naprej živi v odnosu z družino, partnerji, ekipami, vodji, podjetji. In v vsakem odnosu se takoj začne premikati sistemska dinamika.
Pritisk ni nikoli samo njegov.
Čustva niso nikoli samo njegova.
Strah ni nikoli samo njegov.
Občutek, da mora, ni nikoli samo njegov.
Vse se medsebojno prenaša.
Ljudje pogosto živimo iz sistema, ki sploh ni naš.
Zato začnemo nositi maske.
Ne zato, ker smo ljudje slabi ali napačni.
Zato, ker nezaveden sistem ustvarja nezavedne osebne dinamike.
Nošenje maske povzroča pritisk, ki se lahko kaže kot:
- konfliktnost,
- izgorelost,
- neviden pritisk,
- potreba po ugajanju drugim,
- prilagajanje,
- tlačenje občutkov,
- vodenje iz pritiska (strah, nadzor),
- pretirano prevzemanje odgovornosti,
- nepovezanost s sabo,
- stalno prilagajanje na račun sebe.
Večina organizacij poskuša te težave rešiti na ravni vedenja – kulture.
Vendar ima vsak rezultat svoje korenine.
Če se ukvarjamo samo s tem, kar je vidno na površini, ne moremo ustvariti spremembe, ki bi zares zdržala.
Telo nam vedno pove resnico.
Kako se to kaže v podjetjih
Podjetja so sistemi, iz deležnikov, ki so živi, čuteči sistemi – ljudje.
Kar pomeni, da težave v organizaciji redko izvirajo samo iz procesov.
Gre za energijo. Strukturo. Odnose.
To lahko prepoznamo:
- ljudje delajo v vlogah, ki izčrpavajo njihove naravne kapacitete,
- odločanje ustvarja izčrpanost namesto jasnosti.
- komunikacija proizvaja napetost namesto premika,
- ekipe se trudijo preživeti,
- vodenje temelji na pritisku namesto na zaupanju,
- stalna nujnost, ki jo zamenjamo za uspešnost,
- talentirani ljudje, ki se odklopijo od lastne inteligence,…
Večina podjetij meri uspešnost, a spregleda človeško arhitekturo, iz katere ta uspešnost sploh nastaja.
Sistemska neusklajenost ima vedno svojo ceno – maske.
V občutkih.
V odnosih.
V izvedbi.
Ljudje z masko ne morejo graditi usklajenih sistemov.
Kako odložimo masko
Sprememba se lahko zgodi, ko se ljudje odložijo maske in začnejo govoriti iz njihove resnice.
Začne se z opazovanjem samega sebe.
Da lažje razumemo:
- kako naš sistem deluje,
- kaj nas regulira,
- kaj nas izčrpava,
- kako naravno sprejemamo odločitve,
- kako se odzivamo na pritisk,
- katera okolja podpirajo našo notranjo usklajenost,
- katere dinamike nas potegnejo stran od sebe,…
Zavedanje spreminja vedenje.
Ne na silo.
S prepoznavo.
Ko enkrat človek razume svoj lasten sistem, z zavedanjem gradi odnose. Reakcijo zamenja odziv.
To je začetek spremembe, ki lahko traja.
Ne v boljši maski.
V resnici.
Začni opazovati sistem.
Potencial uglašene ekipe je neviden.
Kaj čutiš med ljudmi?
Imajo jasno smer?
Kakšne so odločitve?
Kakšna je komunikacija?
Zaupanje?
Občutek varnosti?
Koherenten sistem lahko premika nemogoče.
Koherentnost se lahko zgodi takrat, ko imajo ljudje prostor za razmišljanje, doživljanje, odzivanje, prispevanje in lahko delujejo brez, da bi ob tem izgubljali sebe.
Večina organizacije ne potrebuje še več optimizacije.
Potrebujejo globlje zavedanje tega, kaj se dogaja v koreninah.
Če čutiš, da ti še vedno nekaj manjka, verjetno zaznavaš sistem, ki želi biti prepoznan.
